Ali so Štajerci narod?

Na fakulteti smo poslušali predavanje iz stilistike. V »volčjo jamo«, kakor je imenovala našo fakulteto, je prihajala predavat Breda Pogorelec. Zabavno je bilo, kako ni marala Štajercev. Govorila je:

»Če mi kdo reče: Pejd ti v rit! se mi to zdi nekaj čisto domačega. Če pa kdo reče Idi ti v rit, se mi pa dvignejo vsi lasje na glavi!«

Štajerščino je preganjala bolj kot farji hudiča. Kolega je baje pri njej prišel na izpit sedemnajstkrat. Rekla mi je, da se je vrnil skozi dimnik, ko ga je vrgla skozi vrata. Po tistem, ko je napravil izpit, je baje postal blazen in je preganjal štajerščino na televiziji kot razrednega sovražnika.

Toda Breda je imela prav glede nečesa: Prav pojdi (pejd) in idi je temeljna razlika med štajerskim jezikom in kranjskim. Toda ali je mogoče sovražiti štajerščino in ne sovražiti Štajerce? Ni mogoče. V tem je bilo njeno preganjanje štajerščine samo evfemizem za preganjanje Štajercev.

Seveda ne razumem, zakaj se niso Štajerci konstituirali kot narod, namesto da so se šli Slovence. Slovenstvo je tako ali tako samo prikrita dominacija Kranjske nad vsemi drugimi slovenskimi narodi - Korošci, Štajerci, Prekmurci, Primorci oz. benečanskimi Slovenci. To se je pokazalo stokrat skozi sebičnost, ki so jo izkazovali kranjski stanovi, posledica tega pa je bilo razmesarjenje slovenskega ozemlja.

Dominacija je omejena od znotraj. Dokler si namreč Štajerci ne bodo izbojevali svoje samouprave na svojem teritoriju, bo vsa Slovenija žrtev omejenosti dominacije Kranjske.

Lahko bi rekli tako, kot so govorili ob osamosvojitvi: Ko bom velik, bom carinik na Sotli. Carinika na Trojanah sicer ne bomo imeli, lahko pa bi imeli svojo krajino.

Ko so poskušali na Češkem napraviti unitarno ustavo, so samo ene demonstracije s kakšnimi sto ljudi zadostovale, da so priznali avtonomijo Šlezije in Moravske. To sta historični regiji, ki so jih na koncu koncev morali priznati.

Zelo neprijetno je v Sloveniji sploh govoriti o historičnih regijah. Od stare Jugoslavije naprej so bile regije plen strank, volilnega sistema, šele s šestdesetimi leti se je toliko razvila samouprava, da je prišlo do tako imenovanega policentričnega razvoja. Toda policentrizma brez regij ni. Tu so slovenske politične elite (čeprav elit pravzaprav sploh nimamo) gledale v glavnem le nase in na svoje koristi.

Še Kavčič je mislil, da je treba Slovencem dati samo ceste.

Regionalizacija Slovenije bi pomenila, da bi zaupali ljudem njihovo lastno usodo. Ah, v Sloveniji niso nikoli zaupali ljudem. Koliko ljudje zaupajo političnemu vrhu, je mogoče videti iz rezultatov volitev. Še osamosvojitev se je kuhala od 45. leta za hrbtom ljudi. Nikoli niso izbirali ljudi po kakovosti ampak po tem, če so sposobni stati sočloveku na glavi.

Oja, saj je bilo nekaj poskusov, ko so ljudje sami ustvarili pogoje za boljše življenje sami. V šestdesetih in sedemdesetih letih so ustvarili s samoprispevki veliko stvari, ki si jih je zdaj brez sramu prilastila država in so se obrnile proti ljudem, ki so jih zgradili - denimo zdravstvo. In šolstvo. In šport. Zdravstvo je postalo zastrupljanje, šolstvo poneumljanje in šport fanatizacija.

Vse to izhaja iz dominacije.

Breda Pogorelec je menda predavala v Mariboru, ampak tako redko, da se mi je nikoli ni posrečilo uloviti, čeprav je obljubila, da se bo enkrat oglasila pri nama. A nekoč sem jo po naključju srečal pri Maximarketu in me je vprašala, koliko strank sem zamenjal. Rekel sem ji, da nobene, pač pa da sem jo čakal, da bo kdaj prišla v Maribor.

Rekla mi je: »Ah, mariborščina mi tako lepo zveni!«

Ja, morala je zamenjati veliko strank, da je prišla do tega.