Z nečim se mora začeti

Ja, res. Danes mi je dan postregel z obilico razburjenj.

Vreme je bilo dramatično in tako so na telefonu viseli ljudje, ki imajo težave z ravnotežjem. Rekel sem Tatjani: Preden me pokličeš, poglej skozi okno. Če vidiš, da se pripravlja slabo vreme, boš vedela, da telefoniraš zaradi tega.

Vendar to ni bilo glavno. Glavna je bila pošta. Pošta Slovenije d.o.o. Pred časom smo imeli z zvezo pogodbo za oddajanje pošte »na knjigo«, kot se reče. Oddajaš pošto, mesečno prihaja račun. Pa nismo nekaj mesecev veliko pošiljali in so pogodbo preklicali. V redu. Odtlej sem plačeval sam, dobival »pildke«, kot temu pravi računovodkinja. Običajno sem nesel na pošto takrat, ko nikogar ni bilo več v službi, zvečer, na dežurno pošto za tremi gorami in dolinami. (Namreč dežurna pošta ne more biti v centru mesta, to je logika Pošte Slovenije d.o.o. Mora biti v oddaljenem kraju, da je ljudje ne bi našli, da bi se mučili do nje, da ne bi bili gotovi, če obstaja, da bi v glavnem zagrenili oddajanje pošte. Drugega razloga za to ni.) Potem sem te listke metal na kup in jih predajal v izplačevanje. Najprej zahtevek, potem kopiranje računa, potem pa poslušanje, da stane nakazilo 1,1 EUR več, kot je to vredno. Tudi tega ne razumem dobro: Ni vredno, da sam plačam, problem je v tem, da ima drugi s tem preveč dela. Morda bi morali oni nositi pošto na Pošto Slovenije d.o.o. in oni plačevati. Bom poskusil tudi to.

It tako je bil s tem nered. A o neredu bom pisal drugič.

Hotel urediti. Pišem že kot Vesna Godina. Krampljam po prahu kot kura brez glagola.

Šel sem na Pošto Slovenije d.o.o. na Slomškov plac. Vratar je videl, da sem razburjen in me v upravne višave iz AO podedovane palače ni spustil. Napotil me je na pošto, tudi Pošto Slovenije d.o.o., ker je vedel, da pred okencem ne bom kričal. Naj od tam pokličem šefe. Šel tja.

Tam malo čakati na šefico, biti zelo prijazna in kooperativna in po končnih pojasnilih dobiti na listu ime in priimek gospe na Partizanski na drugem koncu. Iz varnosti sem najprej poklical. Gospa biti na sestanku: Kličite čez eno uro.

Čez eno uro klicati Pošta Slovenije d.o.o., gospo to in to. To se lepo rima.

Zakaj nimajo internetnega obračunavanja pošte? Za to vprašanje ni prava oseba. Že tri leta obletavam to Pošta Slovenije d.o.o., da bi uvedla internetno uslugo frankiranja: dobiš strojček, se prijaviš na poštni server, vneseš podatke in strojček natisne znamko na kuverto. Oddaš kjerkoli, ne nosiš pisem v črno daljavo, kjer nikoli ne veš, ali bo pošta funkcionirala ali ne. Veliko ugodnosti torej, ampak s strani Pošta Slovenije d.o.o. malo razumevanja. Kot bi se reklo lepo po slovensko: Razumejo k.

Ne morete dobiti pogodbe, če promet biti mali. Se ne izplača, predrago. Tako kot pri računovodkinji. Zdaj sem med dvema šparovnima ženskama. Ne vem, zakaj špara tista na Pošti Slovenije d.o.o., ko pa vse plačamo. Saj mi ne delajo usluge, to je njihova z monopolom zagotovljena storitev. Šel bi drugam, če ne bi bilo glupih monopolov v deželi Sloveniji.

Lahko dvignete na naročilnico.

Vesel. Naročilnico lahko pripravim sam. O tem seznanim računovodkinjo. Pripravim. Imam kup pošte, ki bi jo moral spraviti naprej tega dne. Manjkajo samo znamke.

Grem v najbližjo pošto.

Fantje so v resni zadregi: Aj, naročilnica. Tega mi ne jemljemo.

Pa menda ja ne. Govoril sem z gospo iz Pošta Slovenije d.o.o.

Katero?

Dovolj star sem, da si mi ni treba zapomniti. Saj se spomnijo oni. Ja, to je problem. Ne vem, s kom sem govoril. Fant je čisto prijazen, dvigne telefon, vpraša tega in onega in pri tretjem imenu prikimam. Ta gospa je.

Ja, lahko vzamejo naročilnico.

Kako? Nimamo znamk v tej vrednosti. Morali boste kombinirati. Gre v ozadje. Potem gre v ozadje še drugi.

Ja, nerodno. Nimamo toliko znamk. Če bi prišli ob pol dveh, bi jih naročili.

Morate poklicati dva dni prej.

Okej.

Jaz ne vem, kdaj bom potreboval znamke. To je slaba vest iz podteksta.

Lahko bi šli z naročilnico v luknjo na koncu sveta, kjer je glavni štab Pošta Slovenija d.o.o. Tam jih imajo v izobilju.

Ne, ne bom šel. Me bolijo noge. Ne da se mi. Vse tam prodajajo, ekstra radirke, pisala, kozmetiko, ponudbe za masažo. Samo znamk nimajo dovolj. Kot da se znamke kvarijo, potem pa smrdijo, če bi jih imeli na zalogi nekoliko več. Ne neizmerno več.

Ljudje se zbirajo za mojim hrbtom. Mislim, da bi me linčali.

Pustim tam naročilnico. Rečem: bom kupil jutri.

Podtekst: Danes sem izčrpan. Tri je ura. Ura je tri. Tri. Tri. Ne da bi jaz to opazil. Prepozno. Danes ne grem nikamor več.

Podtekst se skozi okence ne sliši.

Izmenjamo podatke.

Grem domov z občutkom poraza. Ne zato, ker nisem dobil znamk, ampak ker sem napravil fanta, ki jima je resno bilo do tega, da bi pomagata, za kar se da opisati tako: bi, pa ne more. Govor je o nemoči. Tega fantje nimajo radi.

Viagre za Pošto Slovenije d.o.o. pa ni.

Doma:

Zazvoni žepni telefon in fant se oglasi: Če greste z naročilnico na Slomškov plac (by the way - tam se je začela moja krožna avantura), boste tam lahko dvignili znamke.

Hvala, prijazno. Res si prizadevajo.

Že dolgo visi v zraku tale blog. Prazno okence, v katerega bi lahko nekaj napisal. Muči me. Bobi mi je nekoč rekel, da je najslabša informacija tisto, ki jo napišeš, potem ko si stopil na ulici v pasje govno. Sam že ve, saj piše same takšne stvari. Oziroma je pisal. Zdaj ga ne vidim in tudi ne vem, če kaj piše.

Ko sem zavijal skozi leso na dvorišče, sem se odločil, da bo to moj prvi blog. Izdajalec! sem si rekel. Rekel si, da bloge preziraš. Preziraš pesmi, ki jih pišejo mlajši avtorji v obliki blogov. Same efemerne stvari. Žižek piše filozofijo kot blog. Pošiljajo mi bloge in jaz viham nos nad njimi, zdaj pa pišem.

Vdam se. Izdajalec sem. Kermavner me je napravil še za kaj hujšega, za njim to ponavlja laibahovski sajt, bodi še izdajalec! Žanrski izdajalec.

Izgubljaš identiteto. Ampak, kot pravi Boštjan: Zadosti star sem.