O trebanjskih plejbojih

Nekoč smo na radiu Študent imeli podjetnega komercialista, ki je bil eden od prvih pravih marketingarjev na Slovenskem. Pravili smo mu tudi »trebanjski plejboj«, ker se je za razliko od nas, hippyjevskih razcapancev, nosil imenitno, imel je vedno zavezano kravato »kao pesnica« (od pesti), neoporečne čevlje in obleko iz Kapitanovićevega butika. Ni bil ravno visok in ravno zaradi tega se ga je oprijel vzdevek. Tako ga je poimenovala Luča, ki se je spoznala na plejboje. Kot: »V Trebnjah je vse mogoče.« Po triinštiridesetih letih sem se spomnil prav na ta stavke, da je »v Trebnjah vse mogoče«. Saj veste, da so naša sodišča počasna kot dinozavri, pri katerih je živčni signal od repa do glave hodil enajst sekund. Slabo plačani uradniki pač počasi delajo. In tako so si izmislili pri ministrstvu za pravosodje, da lahko nekatere sodne zadeve pošljejo tja, kjer je manj dela. Pošiljajo na slepo. In tako so tudi zahtevo za vpis v zemljiško knjigo, ki je bil vložen v Mariboru, poslali – v Trebnje. Oj, ko bi gospod minister ali državni sekretar vedel, kaj se v Trebnju lahko zgodi, kajti tam kraljujejo posebne razmere. Saj je »vse mogoče«. Že iz davnih let, ko sem delal na radiu Študent- In tako so v Trebnjem vpisali v zemljiško knjigo, ne da bi sploh pogledali, če se za tem vpisom ne vleče kakšen rep. Rep? Ja, kakšna sodna odločitev, kakšna zadeva v zvezi z Geodetsko upravo. Deklica, ki je tam vpisovala, je pogledala v spis in vpisala tako, kakor je naš kolega, »trebanjski plejboj« osvajal ljubljanske frajle. Ko smo protestirali zoper tako kurje vpisovanje, so nam v Mariboru rekli, da deklica ni imela na razpolago podatkov. Kako ni imela? Za božjo voljo – zakaj so pa sodni arhivi? Zakaj pa ni protokola, da se morajo vsi trebanjski plejboji pozanimati, če se za deklico, ki jo osvajajo, ne vleče kakšen rep. Za tisto sodno zadevo se je vlekel kar precejšen. Veliko je ob tem ugibanj: Ali ni prav, da obstaja v sodnem sistemu neka rupa, neke Trebnje, kjer se lahko vse napravi, ker je tam »vse mogoče«? Ali pa je naš sodni sistem takšen, da leva roka ne ve, kaj dela desna? Ali pa kdo pošlje tja, ker je tam »vse mogoče«? To je Slovenija. Od Marije Terezije naprej se v zemljiško knjigo vpisujejo podatki na dve decimalki natančno. Le v Trebnjah ne. Ker tam nimajo podatkov. Ker pri njih ne obstaja internet. Ker pač to počne nekdo, ki ni usposobljen za takšne vpise. Ker je sistem v Sloveniji takšen, da je to pač mogoče. Trebnje. Ja, kot Slovenija. Marjan Pungartnik