Hja, ministrica pa zna

Odgovor na svoje pismo ministrici sem dobil v nedeljo zvečer. Kot pripadnici lepi nedemokratski tradiciji se ji je ljubilo pokroviteljsko potrepljati me po ramenu in naščuvati dva svoja uradnika, naj mi pojastnita to in ono iz Zu-zu-zujik in ca-ca-carina. Priznam, posedla me je. Sedla je v moje krilo in rekla: Ti božček, ti nas ne maraš, mi pa ti bomo vse pojasnili. Obstaja tudi ženski sovražni govor. Ta je v posedanju in v paternalizmu. Ne mislim, da si ministrica predstavlja kaj takšnega. Preprosto je gor na vladi in gleda dol na nas tako, da smo vsi eni ubogi sroteji, ki samo čakajo na razlage iz Maistrove 10. (v Ljubljani).  Pravzaprav se je ponorčevala iz ihte, s katero sem se spravil na carinjenje knjig. Celo podpisala se ni s polnim imenom in priimkom, ampak samo z imenom. Napravila iz tega kuhinjsko zadevo. Menda ja imam toliko, da lahko plačam njihove trapaste carine. Sprašujem se, koliko jim to prinese letno denarja. Koliko ljudi kupuje knjige zunaj EU, če jih že doma kupuje tako malo. Pri statistiki sem ugotovil, da je raven izobrazbe z odhodom jugoslovanske vojske iz Slovenije tukaj upadla za pol odstotka. Bilo je nekaj manj kot 5 odstotkov visoko in višješolsko izobraženih. Zdaj smo se po dvajsetih letih prebili nad 5 odstotkov. Še vedno nam samo vsaki deseti študent diplomira, še vedno nimamo več kot eno intelektualno družino na dvajset »normalnih«, ki volijo stranke, pa najbrž tudi stranko, v kateri je ministrica. V Egiptu recimo 30 odstotkov relevantne populacije hodi na univerzo in polovica jih konča. Človek tako ne more misliti kaj drugega kot to, da so v Egiptu šole tako zanič, da jih lahko napravi cela polovica. Naše šole, nasprotno, niso zato, da bi jih ljudje napravili, ampak da bi jih ne napravili. Mislim, da smo daleč naokrog unikum. Ali kot bi se reklo: Če lahko koga zjebeš, ga daj. Nihče ti ne stoji na poti. Da je visoko in višješolsko izobraženih samo nekaj malega več kot 5 odstotkov, ima fantastične posledice za družbo. Če je nekaj pod 7 odstotkov, potem se začne obnašati kot manjšina. Recimo, da smo izobraženci Albanci v Jugi. Začnemo vse prenašati na druge, predvsem krivdo, imamo do večine fantastične zahteve, postajamo zajedalci, ki zahtevajo od belega sveta, naj nam da tako državo, v kateri bomo kot manjšina večina. Tako kot se je zgodilo s Kosovom. Kaj bi se zgodilo, če bi imeli 25 odstotkov visoko in višješolsko izobraženih? Ne recite tega. Bil bi pekel. Ca-ca-ca-carina bi se zamašila, Zu-zu-zu-zujiku bi zujilo v ušesih. V nekem filmu Joan Woodward kliče po telefonu ljudi in jim govori, da jih je to in to podjetje izbralo za to in to nagrado. Za hec. Če imajo ministri e-maile, je mogoče z njimi tudi komunicirati, čeprav vsi ne odgovarjajo tako vestno, kot ministrica Majda. Tisti finančni minister še slišal ni, da bi moral odgovoriti na mail. Tole je zdaj tretje ministrstvo, s katerim se grem nagradne igrice. Da grem nazaj na temo: Nikomur ni mar, da carinijo knjige. To je tako obroben problem, da me tudi ministrica samo utiša kot jokajočega otroka. Z veliko vladno informacijsko-razlagalno dojko. Najbrž je res, da sploh ne gre za problem. Če to ni, potem ministrstva za kulturo glede tega niti ne potrebujemo. To sem tolikokrat slišal od Frančka Rudolfa, da se me je prijelo. Če ni več problem status v javnem interesu, potem ga več ne potrebujemo. Če manjšine niso problem, potem ministrstva več ne potrebujemo. Če knjige niso problem - zakaj potem še imamo ministrstvo. Kdaj postaneš plešast? Če si izpuliš en las? Ne. Če si izpuliš dva lasa? Ne. Če si izpuliš tri lase? Ne. Če si izpuliš štiri lase? Ne. In tako naprej. Enkrat v daljni prihodnosti si bomo populili vse lase in takrat bo tudi ministrstvo za kulturo odveč. To je pa hudo. Ministrstvo za kulturo vendar mora biti. Tako kot šole. Ne zato, da bi lahko vsi, ampak da bi jih čim manj. Za to so ministrstva najboljša.

Spoštovana gospa ministrica,

dovolite mi, da se obrnem na vas. Vem, da zdaj šele začenjate bedeti, pa vam pošiljam tole po malem neprijazno pismo.

Danes sem namreč znova doživel neko kulturno ponižanje, ki mu botrujete tudi vi. Ne osebno, kolikor se položaj da ločiti od osebnega, ampak kot ministrica.

Zacarinili so mi knjigo. Ubogo Mutlu Konuk Blasing »Lyric Poetry: The Pain and the Pleasure of Words«, ki je ni daleč naokrog v nobeni knjižnici, po nesreči pa je ta gospa s turškim imenom in priimkom (enim) na tisti strani sveta, kjer sije zdaj sonce. Pri nas pa je tema. In to me grize. Kam ste zabredli, da morate cariniti knjige! Cel znesek ni neznaten - vse skupaj je stalo 12 in nekaj evrov. Sama carina ne znese dosti, čeprav mora za tri evre delavka v Preventu ali v Muri delati eno celo uro. A kot tak je znesek je simboličen.

Simbolizira vladavino neumnosti.

Od tega ne boste obogateli in se ne bo izboljšal položaj slovenske knjige. Koliko ljudi pa si naroči knjigo Mutlu Konuk Blasing? Nasprotno, s tem nas siromašite. Duhovno. Človeško.

Ni mi do tega, da bi si dal pošiljati knjige v Lipnico, kot so to delali v starih dobrih časih socializma. Pa takrat niso carinili knjig. To ste si izmislili vi.

Da bi nam dali vedeti, kako nitko i ništa smo.

Ker je grand poniževati ljudi.

Ker se tako doživi moč oblasti.

Zadosti? Mislim, da ja.

Pred časom sem stopil na občino nekaj urejat. Prvič sem se zalotil pri tem, da mi je bilo to neprijetno. Da stopam na tuj teritorij. Ko sem doživel tisto z sramotno stvar v zvezi s prošnjo za status v javnem interesu, sem to isto občutil tudi na vašem ministrstvu. Zakaj je to potrebno? Je to smisel "moje dežele", da po malem postaja sovražna, odurna, neprijazna, nadiralska? V globalnem intelektualnem življenju cariniti knjige? Kmalu jih ne boste mogli več, ker se bodo pretakale samo še preko interneta. A zakaj sramotiti to staro damo, ki se še komaj vleče, da jo carinite? Je to naš prispevek k civiliziranosti?

Zakaj človeka, ki uvozi knjigo, ne bi nagradili? Kje je logika, da človeku država priskuti nekaj, kar je elementarna kulturna pravica - kupiti knjigo?

Vem, da sem nevljuden. Vi na mojem mestu ne bi bili?

Lepo vas pozdravljam in vam želim lepo noč!

Marjan Pungartnik

Ali so Štajerci narod?

Na fakulteti smo poslušali predavanje iz stilistike. V »volčjo jamo«, kakor je imenovala našo fakulteto, je prihajala predavat Breda Pogorelec. Zabavno je bilo, kako ni marala Štajercev. Govorila je:

»Če mi kdo reče: Pejd ti v rit! se mi to zdi nekaj čisto domačega. Če pa kdo reče Idi ti v rit, se mi pa dvignejo vsi lasje na glavi!«

Štajerščino je preganjala bolj kot farji hudiča. Kolega je baje pri njej prišel na izpit sedemnajstkrat. Rekla mi je, da se je vrnil skozi dimnik, ko ga je vrgla skozi vrata. Po tistem, ko je napravil izpit, je baje postal blazen in je preganjal štajerščino na televiziji kot razrednega sovražnika.

Toda Breda je imela prav glede nečesa: Prav pojdi (pejd) in idi je temeljna razlika med štajerskim jezikom in kranjskim. Toda ali je mogoče sovražiti štajerščino in ne sovražiti Štajerce? Ni mogoče. V tem je bilo njeno preganjanje štajerščine samo evfemizem za preganjanje Štajercev.

Seveda ne razumem, zakaj se niso Štajerci konstituirali kot narod, namesto da so se šli Slovence. Slovenstvo je tako ali tako samo prikrita dominacija Kranjske nad vsemi drugimi slovenskimi narodi - Korošci, Štajerci, Prekmurci, Primorci oz. benečanskimi Slovenci. To se je pokazalo stokrat skozi sebičnost, ki so jo izkazovali kranjski stanovi, posledica tega pa je bilo razmesarjenje slovenskega ozemlja.

Dominacija je omejena od znotraj. Dokler si namreč Štajerci ne bodo izbojevali svoje samouprave na svojem teritoriju, bo vsa Slovenija žrtev omejenosti dominacije Kranjske.

Lahko bi rekli tako, kot so govorili ob osamosvojitvi: Ko bom velik, bom carinik na Sotli. Carinika na Trojanah sicer ne bomo imeli, lahko pa bi imeli svojo krajino.

Ko so poskušali na Češkem napraviti unitarno ustavo, so samo ene demonstracije s kakšnimi sto ljudi zadostovale, da so priznali avtonomijo Šlezije in Moravske. To sta historični regiji, ki so jih na koncu koncev morali priznati.

Zelo neprijetno je v Sloveniji sploh govoriti o historičnih regijah. Od stare Jugoslavije naprej so bile regije plen strank, volilnega sistema, šele s šestdesetimi leti se je toliko razvila samouprava, da je prišlo do tako imenovanega policentričnega razvoja. Toda policentrizma brez regij ni. Tu so slovenske politične elite (čeprav elit pravzaprav sploh nimamo) gledale v glavnem le nase in na svoje koristi.

Še Kavčič je mislil, da je treba Slovencem dati samo ceste.

Regionalizacija Slovenije bi pomenila, da bi zaupali ljudem njihovo lastno usodo. Ah, v Sloveniji niso nikoli zaupali ljudem. Koliko ljudje zaupajo političnemu vrhu, je mogoče videti iz rezultatov volitev. Še osamosvojitev se je kuhala od 45. leta za hrbtom ljudi. Nikoli niso izbirali ljudi po kakovosti ampak po tem, če so sposobni stati sočloveku na glavi.

Oja, saj je bilo nekaj poskusov, ko so ljudje sami ustvarili pogoje za boljše življenje sami. V šestdesetih in sedemdesetih letih so ustvarili s samoprispevki veliko stvari, ki si jih je zdaj brez sramu prilastila država in so se obrnile proti ljudem, ki so jih zgradili - denimo zdravstvo. In šolstvo. In šport. Zdravstvo je postalo zastrupljanje, šolstvo poneumljanje in šport fanatizacija.

Vse to izhaja iz dominacije.

Breda Pogorelec je menda predavala v Mariboru, ampak tako redko, da se mi je nikoli ni posrečilo uloviti, čeprav je obljubila, da se bo enkrat oglasila pri nama. A nekoč sem jo po naključju srečal pri Maximarketu in me je vprašala, koliko strank sem zamenjal. Rekel sem ji, da nobene, pač pa da sem jo čakal, da bo kdaj prišla v Maribor.

Rekla mi je: »Ah, mariborščina mi tako lepo zveni!«

Ja, morala je zamenjati veliko strank, da je prišla do tega.

Z nečim se mora začeti

Ja, res. Danes mi je dan postregel z obilico razburjenj.

Vreme je bilo dramatično in tako so na telefonu viseli ljudje, ki imajo težave z ravnotežjem. Rekel sem Tatjani: Preden me pokličeš, poglej skozi okno. Če vidiš, da se pripravlja slabo vreme, boš vedela, da telefoniraš zaradi tega.

Vendar to ni bilo glavno. Glavna je bila pošta. Pošta Slovenije d.o.o. Pred časom smo imeli z zvezo pogodbo za oddajanje pošte »na knjigo«, kot se reče. Oddajaš pošto, mesečno prihaja račun. Pa nismo nekaj mesecev veliko pošiljali in so pogodbo preklicali. V redu. Odtlej sem plačeval sam, dobival »pildke«, kot temu pravi računovodkinja. Običajno sem nesel na pošto takrat, ko nikogar ni bilo več v službi, zvečer, na dežurno pošto za tremi gorami in dolinami. (Namreč dežurna pošta ne more biti v centru mesta, to je logika Pošte Slovenije d.o.o. Mora biti v oddaljenem kraju, da je ljudje ne bi našli, da bi se mučili do nje, da ne bi bili gotovi, če obstaja, da bi v glavnem zagrenili oddajanje pošte. Drugega razloga za to ni.) Potem sem te listke metal na kup in jih predajal v izplačevanje. Najprej zahtevek, potem kopiranje računa, potem pa poslušanje, da stane nakazilo 1,1 EUR več, kot je to vredno. Tudi tega ne razumem dobro: Ni vredno, da sam plačam, problem je v tem, da ima drugi s tem preveč dela. Morda bi morali oni nositi pošto na Pošto Slovenije d.o.o. in oni plačevati. Bom poskusil tudi to.

It tako je bil s tem nered. A o neredu bom pisal drugič.

Hotel urediti. Pišem že kot Vesna Godina. Krampljam po prahu kot kura brez glagola.

Šel sem na Pošto Slovenije d.o.o. na Slomškov plac. Vratar je videl, da sem razburjen in me v upravne višave iz AO podedovane palače ni spustil. Napotil me je na pošto, tudi Pošto Slovenije d.o.o., ker je vedel, da pred okencem ne bom kričal. Naj od tam pokličem šefe. Šel tja.

Tam malo čakati na šefico, biti zelo prijazna in kooperativna in po končnih pojasnilih dobiti na listu ime in priimek gospe na Partizanski na drugem koncu. Iz varnosti sem najprej poklical. Gospa biti na sestanku: Kličite čez eno uro.

Čez eno uro klicati Pošta Slovenije d.o.o., gospo to in to. To se lepo rima.

Zakaj nimajo internetnega obračunavanja pošte? Za to vprašanje ni prava oseba. Že tri leta obletavam to Pošta Slovenije d.o.o., da bi uvedla internetno uslugo frankiranja: dobiš strojček, se prijaviš na poštni server, vneseš podatke in strojček natisne znamko na kuverto. Oddaš kjerkoli, ne nosiš pisem v črno daljavo, kjer nikoli ne veš, ali bo pošta funkcionirala ali ne. Veliko ugodnosti torej, ampak s strani Pošta Slovenije d.o.o. malo razumevanja. Kot bi se reklo lepo po slovensko: Razumejo k.

Ne morete dobiti pogodbe, če promet biti mali. Se ne izplača, predrago. Tako kot pri računovodkinji. Zdaj sem med dvema šparovnima ženskama. Ne vem, zakaj špara tista na Pošti Slovenije d.o.o., ko pa vse plačamo. Saj mi ne delajo usluge, to je njihova z monopolom zagotovljena storitev. Šel bi drugam, če ne bi bilo glupih monopolov v deželi Sloveniji.

Lahko dvignete na naročilnico.

Vesel. Naročilnico lahko pripravim sam. O tem seznanim računovodkinjo. Pripravim. Imam kup pošte, ki bi jo moral spraviti naprej tega dne. Manjkajo samo znamke.

Grem v najbližjo pošto.

Fantje so v resni zadregi: Aj, naročilnica. Tega mi ne jemljemo.

Pa menda ja ne. Govoril sem z gospo iz Pošta Slovenije d.o.o.

Katero?

Dovolj star sem, da si mi ni treba zapomniti. Saj se spomnijo oni. Ja, to je problem. Ne vem, s kom sem govoril. Fant je čisto prijazen, dvigne telefon, vpraša tega in onega in pri tretjem imenu prikimam. Ta gospa je.

Ja, lahko vzamejo naročilnico.

Kako? Nimamo znamk v tej vrednosti. Morali boste kombinirati. Gre v ozadje. Potem gre v ozadje še drugi.

Ja, nerodno. Nimamo toliko znamk. Če bi prišli ob pol dveh, bi jih naročili.

Morate poklicati dva dni prej.

Okej.

Jaz ne vem, kdaj bom potreboval znamke. To je slaba vest iz podteksta.

Lahko bi šli z naročilnico v luknjo na koncu sveta, kjer je glavni štab Pošta Slovenija d.o.o. Tam jih imajo v izobilju.

Ne, ne bom šel. Me bolijo noge. Ne da se mi. Vse tam prodajajo, ekstra radirke, pisala, kozmetiko, ponudbe za masažo. Samo znamk nimajo dovolj. Kot da se znamke kvarijo, potem pa smrdijo, če bi jih imeli na zalogi nekoliko več. Ne neizmerno več.

Ljudje se zbirajo za mojim hrbtom. Mislim, da bi me linčali.

Pustim tam naročilnico. Rečem: bom kupil jutri.

Podtekst: Danes sem izčrpan. Tri je ura. Ura je tri. Tri. Tri. Ne da bi jaz to opazil. Prepozno. Danes ne grem nikamor več.

Podtekst se skozi okence ne sliši.

Izmenjamo podatke.

Grem domov z občutkom poraza. Ne zato, ker nisem dobil znamk, ampak ker sem napravil fanta, ki jima je resno bilo do tega, da bi pomagata, za kar se da opisati tako: bi, pa ne more. Govor je o nemoči. Tega fantje nimajo radi.

Viagre za Pošto Slovenije d.o.o. pa ni.

Doma:

Zazvoni žepni telefon in fant se oglasi: Če greste z naročilnico na Slomškov plac (by the way - tam se je začela moja krožna avantura), boste tam lahko dvignili znamke.

Hvala, prijazno. Res si prizadevajo.

Že dolgo visi v zraku tale blog. Prazno okence, v katerega bi lahko nekaj napisal. Muči me. Bobi mi je nekoč rekel, da je najslabša informacija tisto, ki jo napišeš, potem ko si stopil na ulici v pasje govno. Sam že ve, saj piše same takšne stvari. Oziroma je pisal. Zdaj ga ne vidim in tudi ne vem, če kaj piše.

Ko sem zavijal skozi leso na dvorišče, sem se odločil, da bo to moj prvi blog. Izdajalec! sem si rekel. Rekel si, da bloge preziraš. Preziraš pesmi, ki jih pišejo mlajši avtorji v obliki blogov. Same efemerne stvari. Žižek piše filozofijo kot blog. Pošiljajo mi bloge in jaz viham nos nad njimi, zdaj pa pišem.

Vdam se. Izdajalec sem. Kermavner me je napravil še za kaj hujšega, za njim to ponavlja laibahovski sajt, bodi še izdajalec! Žanrski izdajalec.

Izgubljaš identiteto. Ampak, kot pravi Boštjan: Zadosti star sem.