Kaj nas lahko reši

Včeraj sem na pošti srečal prijatelja iz časa, ko sem še delal na VEKŠ. Takrat smo imeli obilo zabave s tem, da enostavno ni hotel stopiti v partijo, ker je bil prepričan, da mu to pač ni potrebno. Iz njega se je razvil imeniten matematik, mednarodno priznan strokovnjak in vodil je tudi po mnenju nekaterih eno od najmočnejših kateder za matematiko. Spomnil me je na govor ob obletnici Oktobrske revolucije, ki sem si jo jaz zapomnil po tem, da sem imel govor z odprtim šlicem. On pa mi je rekel, kakšno zgražanje je bilo, ko sem v govoru trdil, da je v Rusiji zmagala kontrarevolucija. Na ta govor iz leta 1983 sem že pozabil in če je to trdil on, je moralo biti že res. Pogovor je nanesel tudi na upokojitve in izvedel sem, da so ga upokojili. Prisilno. Kot vse pri njem je tudi to povedal z zanj značilnim judovskim humorjem. Brez partije je v vojski prilezel do kapetana, zdaj pa ga je upokojil kaplar. Spomnila sva se na nekega drugega kaplarja in se zabavala.

Domov grede pa mi je le prišlo na misel naslednje: Če upokojijo človeka v najbolj produktivnem času, ko ima vse ovce na broju, ko je veliko že rutina, zato da bi prišlo na dan tisto najboljše, kaj nam lahko še pomaga. Ne gre samo za strokovno kompetenco, ampak so tu še bogate izkušnje nekonformizma, nestrankarstva, tudi za humor, ki je najvišja oblika teoretičnosti, vsaj takšen, kot ga premore on. Pred seboj sem imel človeka, ki bi lahko prevzel znanstveni inštitut in ga spravil do svetovnega pomena. Pred seboj sem imel človeka, ki bi ga lahko oblastni kaplarji samo poslušali in če bi razumeli četrtinko vsega, kar bi jim bil pripravljen povedati, bi bili lahko zadovoljni.

Kdo nas torej lahko spelje iz te gnojnice, ki nam sega do gležnjem in nam zaliva čevlje, če upokojijo takšnega človeka?

Nimam odgovora. Lani smo med drugim v Literarni hiši predstavili tudi Državljanske eseje Alojza Ihana. Ni dvoma, briljantno so napisani, s še prisotno nestrpnostjo, da se nekaj mora zgoditi in storiti. Toda ali so potrebni tisoča varianta teorije o zagati, tisoča diagnoza, tisočič briljatno prikazovanje dejstev in nedejstev, če pa tisti, ki mu je namenjena knjiga, ne bere, ne zna brati, ga ne zanima, nima časa brati … ali pa je preprosto tako neumen, da ne dojame? Ljudem, ki se jih je stiska najbolj dotaknila, teorija ni potrebna. Ljudem, ki so bogati, teorija ni potrebna. Ljudem pa, ki odločajo in ki bi lahko poslušali, so zalili ušesa. Meni teorija ni potrebna. Zadostuje mi, da vzamem pod roko starčka, ki ni dovolj hiter, da bi prišel na ono stran ceste v brezumnem času zelenega pajaca, in ga potem med negodovanjem avtomobilistov spravim tja čez. Zadostuje mi, da prisluhnem, če je potrebno, norcu iz norišnice in za hip zaslutim literaturo, ki steče skozi pogovor. Vsega pa ne morem narediti. Tudi napisati ne morem vsega. Vsaka veličastna ideja, vsaka veličastna teorija se na papirju spremeni v plehko demagogijo. Ne morem zapisati nekaj, kar je samo wishful thinking, kar samo računa na prodajo … če pa je vse, kar bi moralo poslušati gluho, ker se vozi na čolnu oblasti. In ni boljšega voska za ušesa, kakor je moč.

Kaj ima to z mojim upokojenim prijateljem? Ste opazili, da je v Sloveniji crknil humor? To je zato, ker so nas okupirali ljudje brez duha. Ena sama jedka, ostra, paradoksalna misel mojega judovskega prijatelja odstira več prihodnosti kot ves parlament skupaj s scargillovskimi sindikati.

Tu torej ni nobene pomoči.

O hlapcih in gospodarjih

Gre za priliko o vladajoči brezsramnosti in njihovih hlapcih.

Zgodilo se je, da so protestniki obiskali nekaj naslovov mariborskih mestnih veljakov. Proti njim se je seveda sprožila represija.

Med drugim so vprašali tudi gospodično, ki baje vozi motor, svoje delo pa združuje z uradom za informacijsko zaščito. Je pravzaprav branilka informacijskih pravic.

Brez zveze, da so vprašali njo. S tem nima ničesar. To bi morda morala vedeti tudi sama in bi si tako ohranila obraz. Tako pa je rekla, da je dom absolutna svetinja … in si obraz pogrdila. Pomazala si ga je z vladajočim govnom, od katerega ne dobiš samo gube, ampak se ustvarijo celi prepadi.

Kakšno globoko sranje je, če nekdo iz čiste ravnodušnosti izjavi kaj tako bedastega. Kaj tako kičastega in budalastega.

Od kdaj je gospa informacijska braniteljica referentka za svetost doma?

Na vrata trkajo številni. Ob najbolj nemogočem času. Recimo ob štirih popoldne.

Neprestano zvonijo glupi anketarji: »Tu ta in ta iz podjetja tega in tega … Delamo anketo …« Kdo vam je dal mojo številko? Kako lahko nekdo nadleguje v sladkem, svetem domu koga za bedne ankete o volitvah, prehrani … Gospe še nisem slišal, da bi govorila kaj o tej obliki državljanskega podjebavanja …

Na vrata trkajo zavarovalnice. Prosim vas, v našem zavarovalnem sistemu so novosti, prišli bi vam in vam jih razložili ...

Na vrata trkajo Unicefovi gospodje, ki so si iz dobrodelništva naredili lep biznis.

Na vrata trkajo Jehovove priče.

Na vrata trkajo stranke in me vlečejo za gumb, naj jih volim ...

Na vrata trkajo izterjevalci, eksekutorji, plačani in neplačani morilci, podtikovalci prisluškovalnih naprav, vohuni za župana …

Samo tistega, ki mi v predal meče listke za volitve, nisem nikoli videl.

Na vrata trkajo vsi trgovci, ki bi radi prodali svojo iz Kitajske po najnižjih cenah uvoženo robo kar najdraže …

In kot se spodobi za antiintelektualno državo, več ne prihajajo prodajalci knjig.

Na vrata trka revščina. Tako neopazno je začela prihajati in niti pozvonila ni. Začela je prihajati z zanič šolstvom, z slabim zdravstvom, s kulturo za elito, potem so prišle zanič plače, odpuščanja, pokojninske reforme in vse tisto, česar si človek ne želi.

Od koga vse to prihaja? Ne od bosonogega in obubožanega ljudstva. Roka slovenskih oblastnikov in njegovih kompanjonov je segla globoko v domove, popolnoma brezramno. Brezkončne so liste imen, ki so se obogatili tako, da so oropali ljudi za zaslužek, za dom, za šolo, za pokojnino. Ves problem samostojne Slovenije se je zreduciral na to, kako ukrasti ubogemu človeku čimveč. In ti gospodje se sprehajajo od enega direktorskega mesta do drugega, od ene stranke do druge, od enega parlamentarntarnega sklica do drugega.

In potem je prišlo nezadovoljstvo, ki je pokazalo na sramoto izkoriščanja in brezpravnosti. S prstom. In kot štos, je beda stopila na nekaj naslovov.

Teh štosov oblastniki nimajo radi. Nihče nima rad, da mu povedo: Ti si tisti, ki nas odira!

In potem pride gospa z motorjem in reče: Vaš dom je svetinja. Kajti na vrata vladajoče požrešnosti in brezsramnosti beda ne sme potrkati. Tudi gospa z motorjem je samo kolešček sistema, v katerem se pretakajo stvari samo iz žepov ubogih v žepe bogatih. In plačana, da jih brani.

Vsaka beda ima naslov doma, na katerega potrkajo bogati, ko hočejo postati še bolj bogati. Nihče je pred tem ne ubrani.

Naslove domov bogatih, ki hočejo biti še bolj bogatih, pa branijo. Oja, kako. Ne le visoki zidovi ograj, ne le kamere in skriti varnostniki. To je svetinja! Če pa se že kdo spomni in potrka pri njih, naščuvajo nanj psa. Dobesedno in simbolično.

Kdor je dober in dela dobre stvari, se mu ni treba bati nenapovedanih obiskov. Kdor pa seje zlo in odira ljudi in nanje pošilja valpte, temu zvonijo na vratih duhovi zla.