Gre za priliko o vladajoči brezsramnosti in njihovih hlapcih.
Zgodilo se je, da so protestniki obiskali nekaj naslovov mariborskih mestnih veljakov. Proti njim se je seveda sprožila represija.
Med drugim so vprašali tudi gospodično, ki baje vozi motor, svoje delo pa združuje z uradom za informacijsko zaščito. Je pravzaprav branilka informacijskih pravic.
Brez zveze, da so vprašali njo. S tem nima ničesar. To bi morda morala vedeti tudi sama in bi si tako ohranila obraz. Tako pa je rekla, da je dom absolutna svetinja … in si obraz pogrdila. Pomazala si ga je z vladajočim govnom, od katerega ne dobiš samo gube, ampak se ustvarijo celi prepadi.
Kakšno globoko sranje je, če nekdo iz čiste ravnodušnosti izjavi kaj tako bedastega. Kaj tako kičastega in budalastega.
Od kdaj je gospa informacijska braniteljica referentka za svetost doma?
Na vrata trkajo številni. Ob najbolj nemogočem času. Recimo ob štirih popoldne.
Neprestano zvonijo glupi anketarji: »Tu ta in ta iz podjetja tega in tega … Delamo anketo …« Kdo vam je dal mojo številko? Kako lahko nekdo nadleguje v sladkem, svetem domu koga za bedne ankete o volitvah, prehrani … Gospe še nisem slišal, da bi govorila kaj o tej obliki državljanskega podjebavanja …
Na vrata trkajo zavarovalnice. Prosim vas, v našem zavarovalnem sistemu so novosti, prišli bi vam in vam jih razložili ...
Na vrata trkajo Unicefovi gospodje, ki so si iz dobrodelništva naredili lep biznis.
Na vrata trkajo Jehovove priče.
Na vrata trkajo stranke in me vlečejo za gumb, naj jih volim ...
Na vrata trkajo izterjevalci, eksekutorji, plačani in neplačani morilci, podtikovalci prisluškovalnih naprav, vohuni za župana …
Samo tistega, ki mi v predal meče listke za volitve, nisem nikoli videl.
Na vrata trkajo vsi trgovci, ki bi radi prodali svojo iz Kitajske po najnižjih cenah uvoženo robo kar najdraže …
In kot se spodobi za antiintelektualno državo, več ne prihajajo prodajalci knjig.
Na vrata trka revščina. Tako neopazno je začela prihajati in niti pozvonila ni. Začela je prihajati z zanič šolstvom, z slabim zdravstvom, s kulturo za elito, potem so prišle zanič plače, odpuščanja, pokojninske reforme in vse tisto, česar si človek ne želi.
Od koga vse to prihaja? Ne od bosonogega in obubožanega ljudstva. Roka slovenskih oblastnikov in njegovih kompanjonov je segla globoko v domove, popolnoma brezramno. Brezkončne so liste imen, ki so se obogatili tako, da so oropali ljudi za zaslužek, za dom, za šolo, za pokojnino. Ves problem samostojne Slovenije se je zreduciral na to, kako ukrasti ubogemu človeku čimveč. In ti gospodje se sprehajajo od enega direktorskega mesta do drugega, od ene stranke do druge, od enega parlamentarntarnega sklica do drugega.
In potem je prišlo nezadovoljstvo, ki je pokazalo na sramoto izkoriščanja in brezpravnosti. S prstom. In kot štos, je beda stopila na nekaj naslovov.
Teh štosov oblastniki nimajo radi. Nihče nima rad, da mu povedo: Ti si tisti, ki nas odira!
In potem pride gospa z motorjem in reče: Vaš dom je svetinja. Kajti na vrata vladajoče požrešnosti in brezsramnosti beda ne sme potrkati. Tudi gospa z motorjem je samo kolešček sistema, v katerem se pretakajo stvari samo iz žepov ubogih v žepe bogatih. In plačana, da jih brani.
Vsaka beda ima naslov doma, na katerega potrkajo bogati, ko hočejo postati še bolj bogati. Nihče je pred tem ne ubrani.
Naslove domov bogatih, ki hočejo biti še bolj bogatih, pa branijo. Oja, kako. Ne le visoki zidovi ograj, ne le kamere in skriti varnostniki. To je svetinja! Če pa se že kdo spomni in potrka pri njih, naščuvajo nanj psa. Dobesedno in simbolično.
Kdor je dober in dela dobre stvari, se mu ni treba bati nenapovedanih obiskov. Kdor pa seje zlo in odira ljudi in nanje pošilja valpte, temu zvonijo na vratih duhovi zla.
Ni komentarjev:
Objavite komentar