Kaj nas lahko reši

Včeraj sem na pošti srečal prijatelja iz časa, ko sem še delal na VEKŠ. Takrat smo imeli obilo zabave s tem, da enostavno ni hotel stopiti v partijo, ker je bil prepričan, da mu to pač ni potrebno. Iz njega se je razvil imeniten matematik, mednarodno priznan strokovnjak in vodil je tudi po mnenju nekaterih eno od najmočnejših kateder za matematiko. Spomnil me je na govor ob obletnici Oktobrske revolucije, ki sem si jo jaz zapomnil po tem, da sem imel govor z odprtim šlicem. On pa mi je rekel, kakšno zgražanje je bilo, ko sem v govoru trdil, da je v Rusiji zmagala kontrarevolucija. Na ta govor iz leta 1983 sem že pozabil in če je to trdil on, je moralo biti že res. Pogovor je nanesel tudi na upokojitve in izvedel sem, da so ga upokojili. Prisilno. Kot vse pri njem je tudi to povedal z zanj značilnim judovskim humorjem. Brez partije je v vojski prilezel do kapetana, zdaj pa ga je upokojil kaplar. Spomnila sva se na nekega drugega kaplarja in se zabavala.

Domov grede pa mi je le prišlo na misel naslednje: Če upokojijo človeka v najbolj produktivnem času, ko ima vse ovce na broju, ko je veliko že rutina, zato da bi prišlo na dan tisto najboljše, kaj nam lahko še pomaga. Ne gre samo za strokovno kompetenco, ampak so tu še bogate izkušnje nekonformizma, nestrankarstva, tudi za humor, ki je najvišja oblika teoretičnosti, vsaj takšen, kot ga premore on. Pred seboj sem imel človeka, ki bi lahko prevzel znanstveni inštitut in ga spravil do svetovnega pomena. Pred seboj sem imel človeka, ki bi ga lahko oblastni kaplarji samo poslušali in če bi razumeli četrtinko vsega, kar bi jim bil pripravljen povedati, bi bili lahko zadovoljni.

Kdo nas torej lahko spelje iz te gnojnice, ki nam sega do gležnjem in nam zaliva čevlje, če upokojijo takšnega človeka?

Nimam odgovora. Lani smo med drugim v Literarni hiši predstavili tudi Državljanske eseje Alojza Ihana. Ni dvoma, briljantno so napisani, s še prisotno nestrpnostjo, da se nekaj mora zgoditi in storiti. Toda ali so potrebni tisoča varianta teorije o zagati, tisoča diagnoza, tisočič briljatno prikazovanje dejstev in nedejstev, če pa tisti, ki mu je namenjena knjiga, ne bere, ne zna brati, ga ne zanima, nima časa brati … ali pa je preprosto tako neumen, da ne dojame? Ljudem, ki se jih je stiska najbolj dotaknila, teorija ni potrebna. Ljudem, ki so bogati, teorija ni potrebna. Ljudem pa, ki odločajo in ki bi lahko poslušali, so zalili ušesa. Meni teorija ni potrebna. Zadostuje mi, da vzamem pod roko starčka, ki ni dovolj hiter, da bi prišel na ono stran ceste v brezumnem času zelenega pajaca, in ga potem med negodovanjem avtomobilistov spravim tja čez. Zadostuje mi, da prisluhnem, če je potrebno, norcu iz norišnice in za hip zaslutim literaturo, ki steče skozi pogovor. Vsega pa ne morem narediti. Tudi napisati ne morem vsega. Vsaka veličastna ideja, vsaka veličastna teorija se na papirju spremeni v plehko demagogijo. Ne morem zapisati nekaj, kar je samo wishful thinking, kar samo računa na prodajo … če pa je vse, kar bi moralo poslušati gluho, ker se vozi na čolnu oblasti. In ni boljšega voska za ušesa, kakor je moč.

Kaj ima to z mojim upokojenim prijateljem? Ste opazili, da je v Sloveniji crknil humor? To je zato, ker so nas okupirali ljudje brez duha. Ena sama jedka, ostra, paradoksalna misel mojega judovskega prijatelja odstira več prihodnosti kot ves parlament skupaj s scargillovskimi sindikati.

Tu torej ni nobene pomoči.