To je boj. Nekoč so imeli policaji iz sosednje hiše neko zabavo. Zaparkirali so vse, kar se je dalo, med drugim tudi naš dovoz v dvorišče. Šest ur je trajala njihova zabava in naša zabava: Klicali smo mestne redarje, ki seveda niso mogli nič storiti, ker oni tudi niso za to, da bi v takem primeru kaj storili, policaji proti svojim pa tako ali tako niso mogli nič. Rekli so, da na vratih nimamo table, da je tam parkiranje prepovedano. Oh, ljubi bog, kakšna uvidevnost. Prelepil sem avto z napisi, da je šofer idiot, zabil sem mu kole čisto za rit, da ne bi mogel odpeljati, če se je že naselil na dovoz. Prišel je ven pijan in z močno policijsko roko populil količe, potrgal liste in mi rekel, da ga žalim. Jaz da ga žalim? Oh, gospod idiot, to je še najmanj, kar sem vam mogel reči in storiti.
Dobili smo dovoljenje za postavitev table na vrata. 80 evrov. S sosedom se nisva mogla dogovoriti, da bi ta strošek delila, in dovoljenje sem pustil zgniti v predalu.
A kaj pomaga, de čuvamo zelenice. Nekdaj je tu bil lep brezov nasad. Zdaj je tu grd brezov nasad. Nekaj dreves so požrla bela omela in so jih Nigradovci z veseljem podrli. To je tudi edino, kar znajo z drevesi. Nekaj jih je prerasel bršljan. Nekaj so jih pred desetimi leti zasadili, pa so polne omele. Res polne, ne pretiravam. V zadnjih desetih letih se Nigrad, ki so mu dodelili vzdrževanje uličnih nasadov, ni pojavil tukaj niti enkrat. Ulica je res v dezolatnem stanju. Nekajkrat sem telefoniral na Nigrad, pa so rekli, da jim morajo ukazati z občine, potem sem telefoniral na občino in človeka nikoli ni bilo tam:
»Očistite drevje!«
No, tako je, če ti vladajo (nekdanji) policaji in vstajniki.
Potem je začel sosed veliko akcijo, da bi s samoprispevki obnovili ulico. Ja, nekaj se nas je priglasilo, čeprav sem mnenja, da bo to še slabše – saj bojo rekli: »Kaj bi pa mi vzdrževali, če je to vaša ideja!« Vstajniki so zelo vešči v besednih obratih, kadar se čemu ogibajo. Ogibajo pa se vsemu.
Ob podpisu pogodbe o donaciji sem jim pripisal: »To, da skrbite za svoje mesto, je vaša edina naloga. Opravljajte jo!«
To zgodbo vam pripovedujem zato, ker so imeli danes neko fešto v policijskem klubu. Prišli so Novinarji. Vsi se poščijemo v hlače, ko pridejo Novinarji. Pridrveli in postavili svoj avto na travo. Potem je prišel še en avto in hotel med količki zlesti na travo. Op, to pa ne, sem rekel. Hoteli so parkirati na dovozu, pa sem jih odgnal. Fant se mi je pritoževal, da ima težko opremo. Neka baby, ki je stala z blokcem na ulici, mi je rekla, če je tisti travnik moj, da ne pustim tja.
Kako rad imam te brihtne novinarke, ki me zamenjajo za svoje daddyje in imajo svetel novinarski vzor v Manci Košir. Rekel sem ji:
»Zaradi takšnih goved, kot ste vi, bi bila ulica razrita, kot je že bila.«
»Zakaj me žalite?« je bila ogorčena baby.
Kako naj ji dopovem, da se morajo tudi novinarji obnašati olikano in vljudno. Ne morejo parkirati človeku na glavi. Ne gledam televizije, napis na vratih vozila mi ni povedal nič, anonimne baby nisem poznal, poznal pa sem to njeno stališče, ki je vir vsega zla v državi – brezobzirno uničevanje tistega, kar se ne brani. Ali je moje ali pa je nikogaršnje in kot tako je zapisano uničenju.
Ne vem, kaj so imeli v policijskem klubu. Malo zatem je izginil tudi POPov avto, verjetno so slišali moje vpitje.
Prepričan pa sem, da ne moreš biti novinar, če si govedo.
Stvarnost sicer dokazuje nasprotno, ampak v naši ulici, ki se pripravlja na veliko prenovo, smo zagotovo tudi mojega mnenja, vsaj tisti, ki nam je kaj do ulice.
In bomo ugasnili televizijo.
Na koncu sem zvečer rekel: Je bilo vredno vpitja in jeze? Saj zgledaš kot starček, ki ga je povozilo krasno novo novinarstvo Mance Košir.
Seveda Manca nima nič s tem.
