Hja, ministrica pa zna

Odgovor na svoje pismo ministrici sem dobil v nedeljo zvečer. Kot pripadnici lepi nedemokratski tradiciji se ji je ljubilo pokroviteljsko potrepljati me po ramenu in naščuvati dva svoja uradnika, naj mi pojastnita to in ono iz Zu-zu-zujik in ca-ca-carina. Priznam, posedla me je. Sedla je v moje krilo in rekla: Ti božček, ti nas ne maraš, mi pa ti bomo vse pojasnili. Obstaja tudi ženski sovražni govor. Ta je v posedanju in v paternalizmu. Ne mislim, da si ministrica predstavlja kaj takšnega. Preprosto je gor na vladi in gleda dol na nas tako, da smo vsi eni ubogi sroteji, ki samo čakajo na razlage iz Maistrove 10. (v Ljubljani).  Pravzaprav se je ponorčevala iz ihte, s katero sem se spravil na carinjenje knjig. Celo podpisala se ni s polnim imenom in priimkom, ampak samo z imenom. Napravila iz tega kuhinjsko zadevo. Menda ja imam toliko, da lahko plačam njihove trapaste carine. Sprašujem se, koliko jim to prinese letno denarja. Koliko ljudi kupuje knjige zunaj EU, če jih že doma kupuje tako malo. Pri statistiki sem ugotovil, da je raven izobrazbe z odhodom jugoslovanske vojske iz Slovenije tukaj upadla za pol odstotka. Bilo je nekaj manj kot 5 odstotkov visoko in višješolsko izobraženih. Zdaj smo se po dvajsetih letih prebili nad 5 odstotkov. Še vedno nam samo vsaki deseti študent diplomira, še vedno nimamo več kot eno intelektualno družino na dvajset »normalnih«, ki volijo stranke, pa najbrž tudi stranko, v kateri je ministrica. V Egiptu recimo 30 odstotkov relevantne populacije hodi na univerzo in polovica jih konča. Človek tako ne more misliti kaj drugega kot to, da so v Egiptu šole tako zanič, da jih lahko napravi cela polovica. Naše šole, nasprotno, niso zato, da bi jih ljudje napravili, ampak da bi jih ne napravili. Mislim, da smo daleč naokrog unikum. Ali kot bi se reklo: Če lahko koga zjebeš, ga daj. Nihče ti ne stoji na poti. Da je visoko in višješolsko izobraženih samo nekaj malega več kot 5 odstotkov, ima fantastične posledice za družbo. Če je nekaj pod 7 odstotkov, potem se začne obnašati kot manjšina. Recimo, da smo izobraženci Albanci v Jugi. Začnemo vse prenašati na druge, predvsem krivdo, imamo do večine fantastične zahteve, postajamo zajedalci, ki zahtevajo od belega sveta, naj nam da tako državo, v kateri bomo kot manjšina večina. Tako kot se je zgodilo s Kosovom. Kaj bi se zgodilo, če bi imeli 25 odstotkov visoko in višješolsko izobraženih? Ne recite tega. Bil bi pekel. Ca-ca-ca-carina bi se zamašila, Zu-zu-zu-zujiku bi zujilo v ušesih. V nekem filmu Joan Woodward kliče po telefonu ljudi in jim govori, da jih je to in to podjetje izbralo za to in to nagrado. Za hec. Če imajo ministri e-maile, je mogoče z njimi tudi komunicirati, čeprav vsi ne odgovarjajo tako vestno, kot ministrica Majda. Tisti finančni minister še slišal ni, da bi moral odgovoriti na mail. Tole je zdaj tretje ministrstvo, s katerim se grem nagradne igrice. Da grem nazaj na temo: Nikomur ni mar, da carinijo knjige. To je tako obroben problem, da me tudi ministrica samo utiša kot jokajočega otroka. Z veliko vladno informacijsko-razlagalno dojko. Najbrž je res, da sploh ne gre za problem. Če to ni, potem ministrstva za kulturo glede tega niti ne potrebujemo. To sem tolikokrat slišal od Frančka Rudolfa, da se me je prijelo. Če ni več problem status v javnem interesu, potem ga več ne potrebujemo. Če manjšine niso problem, potem ministrstva več ne potrebujemo. Če knjige niso problem - zakaj potem še imamo ministrstvo. Kdaj postaneš plešast? Če si izpuliš en las? Ne. Če si izpuliš dva lasa? Ne. Če si izpuliš tri lase? Ne. Če si izpuliš štiri lase? Ne. In tako naprej. Enkrat v daljni prihodnosti si bomo populili vse lase in takrat bo tudi ministrstvo za kulturo odveč. To je pa hudo. Ministrstvo za kulturo vendar mora biti. Tako kot šole. Ne zato, da bi lahko vsi, ampak da bi jih čim manj. Za to so ministrstva najboljša.