RTV Slovenija (bolje rečeno ljubljanska televizija) je objavila avstrijsko oddajo o češkoslovaški pomladi. V podtonu vse oddaje je bilo naricanje o kapitalni vlogi televizije.
Hm. Televizija, kaj? Kaj pravzaprav je televizija? Mi lahko poveste opredelitev televizije? Je to zgrešeni angleški poskus radarja? Je to večerno uspavalo? Tehnološki čudež, ki je z youtube razpadel na vizualni del (z resnico, ki ne skriva več tendenčnosti, samopropagande) in prisilni del (da si to resnico moramo plačevati, ker uporabljamo elektriko)? Je to nekajtisoččlanski represivni aparat, ki smo mu zgradili infrastrukturo, studije, plačali izbrazbo, zdaj se pa ni sposoben preživeti sam, ne da bi nam za dvomljiv program jemali iz žepa davek na elektriko? Sredstvo masovne manipulacije? Ali preprosto stvar, ob kateri se slovenska elita (elita? – ta pa je dobra!) polula, ko se pojavlja v njenem programu?
Televiziji nisem nikoli zaupal. Iz izkušenj z njo sem najbolj užival v montaži, ki je pravzaprav edino res kreativno delo. Tekst je ideologija dominacije. Posnetek je ideologija dominacije. Program je ideologija dominacije. Podajanje je ideologija dominacije. V njej se izgubi vsaka finesa. Samo v montaži je mogoče ustvariti podtekst. Če se seveda želi ustvariti, kajti kolikor poznam televizijo, tam hodijo ljudje brez podteksta. Ko so me internirali v Mariboru, mi je Nina želela napraviti veselje in mi je nabavila nek televizor. Štiri mesece je stal tam in ga nisem prižgal in sem ga na njeno veliko razočaranje vrnil. Še danes trdim: televizijo glejte skozi priprta vrata v drugo sobo samo takrat, ko dvignete glavo od računalnika (ali pisalnega stroja, nekoč).
Vse in vsakdo, kdor se pojavi na televiziji, spada v polje dominacije. Vsaka beseda, vsaka podoba se takoj spremeni v laž dominacije.
Ni nevtralne televizije in svobodna televizija je laž. Če je več programov, več studijev, je to multiplicirana laž. Če bi človek čez tisoč let gledal televizijski program kot podobo zemljanskega življenja, bi bil presenečen nad njegovo nenavadno praznoto.
Ker je prazno polje dominacije. Tega avtoritarna skupina (ker to ni družba, do družbe ima daleč), kot je slovenska, niti ni sposobna dojeti. Ko nekdo odpre usta na njeni televiziji, vdrejo skoznje samo najbolj surovi glasovi dominacije.
V oddaji o češki pomladi je trenutek, ko se Dubček sesede, ko izve za vdor sil Varšavskega pakta, in vzklikne: Kaj so mi napravili? (Co mi to udelali? - nekaj takšnega, brez diakritike). Prevajalec (ob izteku oddaje ga niso niti imenovali) je prevedel: »Kaj smo jim napravili?« Melodrama! Gre za enega od najbolj znanih stavkov iz tega dogodka, ki ga poznajo, no, skoraj vsi. Dramatizacija v avstrijski oddaji ga pokaže kot skrušenega človeka. V resnici je baje tekal med ljudmi in vpil ta stavek, oni pa so samo začudeno gledali. Tolmači se kot Dubčkov padec v infantilno reakcijo. Na žalost prevajalec očitno ni poznal te finese. Tudi Avstrijci najbrž ne zaznavajo fines. Zgubljena je komika. Zgubljen je namig. Zgubljen je podtekst.
Kot bi rekli v Ocvrtih zelenih paradižnikih: »Stvar je v omaki!«
